Avtor: Šinko Jurica

Ste kdaj sedeli v tišini in kar naenkrat začutili, da je v vaših prsih nekaj narobe? Kot da bi nekdo za sekundo ugasnil luč in jo nato spet prižgal. Preskok. Pavza. In nato močan udarec. Točno to se je zgodilo meni. Ni bilo med maratonom. Bilo je na kavču. Gledal sem televizijo, pil pivo in bum. Srce je ponorelo. Prva misel? Infarkt. Druga misel? Premlad sem za to. Ko sem končno zbral pogum in šel k zdravniku, je EKG pokazal… nič. Popolno ravno črto normale. Tipično, kajne? Avto neha ropotati točno takrat, ko ga pripelješ k mehaniku. Zdravnik me je…

Bodimo iskreni. Nihče se ne zbudi z mislijo: “Danes je pa čudovit dan, da grem k zdravniku in pustim, da mi prebodejo žilo.” Še posebej mi, moški, smo pri tem pravi umetniki izmikanja. Če avto ropota, smo takoj pri mehaniku. Če pa nam telo pošilja signale, da nekaj ni v redu – eh, to bo že minilo. “Samo utrujen sem,” sem si lagal mesece. Zjutraj sem potreboval tri kave, da sem sploh začel funkcionirati. Ko sem po rekreaciji s prijatelji komaj prišel do sape, medtem ko so se drugi že normalno pogovarjali, sem krivil slabo kondicijo. Potem pa so prišle…

Bodimo popolnoma iskreni: ko moški slišimo besedo “urolog”, nas večina podzavestno prekriža noge. Ko pa tej besedi sledi še izraz “cistoskopija” in ugotovimo, kaj to dejansko pomeni, nas prime, da bi zbežali iz ordinacije in se nikoli več vrnili. Spomnim se trenutka, ko mi je osebni zdravnik, sicer fajn dečko, s katerim včasih spregovoriva o nogometu, z resnim obrazom potisnil napotnico v roke. “Glej, verjetno ni nič,” je rekel, “ampak moramo pogledati notri.” Notri. Vsi vemo, kje je “notri”. In ideja, da bo nekdo vstavil kamero v mojo “izvozno cev”, se mi je zdela ne le nenaravna, ampak popolnoma grozljiva.…

Bilo je torkovo jutro, ko sem si zavezoval čevlje in ugotovil, da sopiham kot parna lokomotiva. Ni bilo prvič, a tisti dan me je zadelo. “Staram se,” sem si rekel. Klasičen izgovor, kajne? Mi moški smo mojstri v tem. Ignoriramo škripanje v kolenih, bolečine v križu in, kar je najhuje, težave z dihanjem. Dokler nas ne preseneti trenutek, ko preprosto ne moremo več do zraka. Priznam, odlašal sem. Strah ima velike oči. V moji glavi je bil pulmološki pregled nekaj strašnega – cevi, igle, strogi zdravniki, ki me bodo kregali zaradi vsake pokajene cigarete v študentskih letih. Ko sem končno…

Poznate tisti težek občutek v želodcu, ko med pošto zagledate belo ovojnico z modrim logotipom ZPIZ-a? Roke se vam nehote zatresejo, srce pa poskoči v grlu. Čeprav veste, da vaše telo ne zmore več, čeprav vsak dan preživljate v bolečinah, vas v trenutku preplavi iracionalen strah. Strah pred birokracijo. Strah pred tistim hladnim, ocenjujočim pogledom nekoga, ki vas sploh ne pozna. Spomnim se dneva, ko sem na ta pregled peljal svojega najboljšega prijatelja, Janeza. Janez je bil nekoč človek, ki je premikal gore – dobesedno in v prenesenem pomenu. Tisti dan v čakalnici pa je bil le bleda senca samega…

Nikoli ne bom pozabil tistega torka. Sedel sem v avtu, čakajoč na zeleno luč, ko me je nenadoma stisnilo. Ni bila tista ostra bolečina, ki jo vidite v filmih, ko se igralec prime za prsi in pade na tla. Ne, bilo je bolj zahrbtno. Kot bi mi nekdo na prsni koš položil težko, mokro vrečo cementa. “Saj bo minilo,” sem si rekel. Moški pač. Ne jamramo za vsako malenkost, kajne? Ampak ni minilo. In tista vreča cementa me je pripeljala do trenutka, ko mi je zdravnik rekel: “Moramo preveriti vaše žile. Naročil vas bom na CTA koronarnih arterij.” Priznam, stisnilo…

Verjetno sedite doma, drgnete tisto čudno mravljinčenje v dlani ali pa se poskušate namestiti na stolu tako, da vas hrbet ne bi “uščipnil”, in gledate v napotnico. Piše: EMG. Elektromiografija. Sliši se hladno, tehnično in, roko na srce, malo strašljivo. Ko sem sam prvič dobil ta list papirja v roke, mi je po hrbtu spolzela tista zoprna kaplja potu. Ne zaradi diagnoze, ampak zaradi nevednosti. “Bodo to igle?” sem spraševal strica Googla. “Me bodo priklopili na elektriko?” Odgovori na forumih so bili mešanica grozljivk in pretiravanja. Danes, ko imam to izkušnjo za sabo, vam lahko povem resnico. Brez filtra, brez…

Priznam, dolgo sem odlašal. Saj veste, kako je. Zjutraj se zbudiš povožen, pa si rečeš: “Ah, včeraj sem prepozno gledal televizijo.” Popoldne te zgrabi tista neustavljiva želja po sladkem, pa kriviš stres v službi. Ko se kilogrami začnejo nabirati okoli pasu – tisti trdovratni “šlauf”, ki ne gre stran niti s tekom – si rečeš, da so to pač leta. Nisem več dvajsetletnik, kajne? Tako sem se tolažil mesece. Morda celo leta. Ignoriranje signalov lastnega telesa je disciplina, v kateri smo moški pogosto olimpijski prvaki. A nekje globoko v sebi veš. Veš, da ni normalno, da si po osmih urah…

Veste, kako je, ko ti življenje vrže limono? Meni je vrglo napotnico. In to tisto z rdečim tiskom, na kateri piše “hitro”. Še danes se spomnim tistega torka. Sedel sem pri osebnem zdravniku, misleč, da grem samo po recept za nekaj proti alergiji, odšel pa sem s papirjem, ki me je pošiljal k nefrologu. Nefrolog? Do tistega trenutka sem mislil, da so ledvice tista stvar, ki te boli, če te prepiha na motorju. Kako zelo sem se motil. Gledal sem tisti papir in v glavi se mi je vrtelo samo eno vprašanje: “Kaj za vraga je narobe z mano?” Nič…

Poznate tisti občutek, ko zvečer pridete domov in imate občutek, da so vaše noge težke vsaj sto kilogramov? Dolgo časa sem to pripisoval “letom” ali pa preprosto temu, da sem preveč sedel za računalnikom. “Ah, saj bo minilo,” sem si govoril. Pa ni. In verjemite, nisem edini, ki ignorira signale lastnega telesa, dokler ni skoraj prepozno. Kot moški pogosto odlašamo. Čakamo, da bo minilo samo od sebe. Ampak pri ožilju je to nevarna igra. Ko sem končno obiskal specialista in videl, kako preprosta je zadeva, me je bilo skoraj sram, da sem tako dolgo čakal. Zato sem se odločil, da…

Priznajmo si. Če berete tole, vas verjetno že nekaj časa črviči v želodcu. Morda ste začutili tisto neprijetno zbadanje, morda ste opazili, da curek ni več to, kar je bil v dvajsetih, ali pa vam je žena že petič ta teden rekla: “Daj, naroči se že.” Vem, kako je. Kot moški dobro vem, da je obisk urologa na lestvici priljubljenosti nekje med davčno napovedjo in puljenjem modrostnega zoba brez anestezije. Ideja, da bi se slekli pred popolnim neznancem in mu dovolili, da šari po naši najbolj varovani intimi, je… no, grozna. Ampak, dajva karte na mizo. Strah ima velike oči,…

Se spomnite tistih časov, ko smo morali dejansko čakati na torek zvečer, da smo videli novo epizodo najljubše serije? Ali pa tistih sobotnih večerov, ko si prišel v videoteko in so bili vsi izvodi filma, ki si ga želel videti, že izposojeni? Jaz se jih spomnim prekleto dobro. Prejšnji teden sem sedel na kavi s kolegi v centru in debata je nanesla na neko noro serijo o tigrih. Vsi so metali ven citate, se smejali in analizirali konec. Jaz? Jaz sem gledal v telefon in mešal kavo, ker nisem imel pojma, o čem govorijo. Počutil sem se starega. In izključenega.…

Priznajte si. Tudi vi ste se že kdaj znašli v tistem prekletem, neskončnem krogu. Ura je bila polnoč, morda že ena zjutraj. Ležali ste v postelji, obraz vam je osvetljevala le modrikasta svetloba zaslona, in namesto da bi spali, ste drsali s prstom. Gor. Dol. Gor. Dol. Kot zombi. Tudi jaz sem bil tam. Ni dolgo tega, ko sem sedel v svojem najljubšem lokalu ob Ljubljanici, čakal na prijatelja Marka in ugotovil, da že debelih petnajst minut strmim v slike z dopusta nekoga, ki ga nisem videl že od mature. Človeka sploh ne pozdravim na cesti, vem pa, kaj je…

Petek zvečer je bil. Zunaj je lilo kot iz škafa, jaz pa sem ležal na kavču, popolnoma brez energije. Daljinec v roki, pogled prazen. Preklapljam. Nič. Netflix? Vse sem že videl. HBO? Preveč drame za moje trenutno stanje. Želel sem si nekaj domačega. Nekaj, kjer ne rabim brati podnapisov in kjer razumem “štose”, ne da bi moral poznati ameriško politiko. Prijatelj Miha mi je zadnjič na pivu omenil to novo platformo. Sloflix. “Stari, moraš probat,” je rekel. Takrat sem samo zamahnil z roko. Ampak tisti petek? Tisti petek sem se vdal. Odprl sem laptop in vpisal naslov. In veste kaj?…

Priznajmo si. Utrujeni ste. Vaš telefon brni, obvestila se kopičijo, in čeprav ste si obljubili, da boste samo “na hitro” preverili dogajanje, ste pravkar izgubili pol ure življenja z gledanjem videoposnetkov mačk, prepirov tujcev v komentarjih in popolnih počitnic nekoga, ki ga niste videli že od srednje šole. Niste edini. Tudi sam sem se znašel v tem začaranem krogu, kjer minute polzijo skozi prste kot pesek. V tistem trenutku, ko se zaveste, da ste pravkar “všečkali” zajtrk nekoga na drugem koncu sveta, medtem ko se vaš ohlaja, se porodi vprašanje: kako deaktivirati Facebook in si povrniti duševni mir? Morda ne…

Zadnjič sem sedel v tistem zakajenem lokalu na vogalu, nasproti mene pa je sedel Marko, prijatelj iz faksa. Človek mi je razlagal, kako je končno dobil napredovanje, jaz pa? Jaz sem pod mizo drgnil s palcem po ekranu. Gor, dol, osveži. Sploh nisem gledal slik. Samo tisti neumni dopaminski krog. Ko sem dvignil glavo, je Marko utihnil. “A te sploh zanima?” me je vprašal. Tisti trenutek me je zadelo kot kladivo. Fizično sem bil tam, mentalno pa sem lebdel nekje v oblaku algoritmov. Počutil sem se bedno. Še isti večer sem v Google vtipkal kako izbrisati Instagram in se odločil,…

Nikoli ne bom pozabil tistega torka. Ne nedelje, torka. Bil je navaden, siv delovni dan. Sedel sem v pisarni, strmel v ekran in čutil, kako mi vibrira žep. Tretjič v desetih minutah. Nisem pogledal telefona, ampak sem točno vedel, kaj je. Nekdo je “všečkal” moj komentar o nogometu, teta je objavila sliko mačke, ali pa me je nekdo označil v tistem neumnem verižnem zapisu. Čutil sem fizično utrujenost. Ne od dela, ampak od tega nenehnega digitalnega šuma. Tisti trenutek sem vedel, da je dovolj. Če berete to, ste verjetno na isti točki. Imate polno glavo vsega. Zasebnost? Tega ni več.…

Priznajmo si. To vprašanje je čisto človeško. Nobenega sramu ni. Morda sedite na kavču, ponoči, s skodelico čaja. Malo brskate, malo se spominjate. In takrat vas useka. Kaj se dogaja s tisto osebo? Tisto, ki ste jo pred leti poslali v digitalno prepovedano deželo? Morda ste se vmes ohladili. Morda ste samo radovedni. Saj veste, radovednost je močnejša od digitalnega prepovedovanja. Ne glede na razlog, če vas zanima, kako videti blokirane osobe na fb, ste prišli na pravo mesto. Ne bomo se izgubljali v teorijah. Takoj gremo v srce Facebookovih nastavitev, kamor ti ljudje romajo. Facebook rad premika stvari. Nenehno.…

Ura je bila dve zjutraj. Telefon mi je svetil v obraz, oči so me pekle, ampak nisem mogel nehati strmeti v zaslon. Še eno sporočilo. In še eno. Moj prijatelj Marko (imena sem spremenil, ker nočem, da me spet kliče besen) preprosto ni vedel, kdaj odnehati. Bila sva sredi tiste neumske debate o tem, kateri avto je boljši – dizel ali bencinar. Vem, trivialno. Ampak ob dveh zjutraj se vse zdi kot vprašanje življenja in smrti. V tistem trenutku mi je “počil film”. Nisem razmišljal. Nisem dihal. Samo pritisnil sem na njegovo ime, podrsal dol in… klik. Blokiraj. Tišina. Končno.…

Bilo je v torek, nekje okoli desetih zvečer. Ležal sem na kavču, telefon v roki, in delal tisto, kar vsi počnemo, ko nam je dolgčas – čistil sem nabiralnik. Počutil sem se nenavadno produktivnega. Briši, briši, briši. Stari skupinski pogovori, reklame, bedarije. Prst je letel po zaslonu. In potem? Hladen tuš. V sekundi sem ugotovil, da sem pravkar zbrisal nit pogovora s svojim mehanikom. Notri je bil datum servisa (ki ga seveda nisem prepisal v koledar) in dogovorjena cena. Avto pa je že spuščal tiste čudne zvoke. Panika. Čista, nepatvorjena panika. Če to berete, verjetno dihate enako plitvo kot jaz…

Iskreno? Iskanje odgovora na vprašanje, kako se odjaviti iz gmaila na telefonu, mi je v preteklosti požrlo več živcev kot prometna konica v Ljubljani. Zadnjič sem sedel na kavi s kolegom Markom. Kupil je nov telefon, ves ponosen, in mi ga tiščal pod nos, da bi mi pokazal nek smešen mail. “Čakaj, samo odjavim se iz tvojega računa, pa se prijavi ti,” je rekel in s palcem samozavestno drsel po zaslonu. Minila je minuta. Dve. Njegov nasmešek je zamenjala tista tiha panika, ko ugotoviš, da tehnologija ni na tvoji strani. “Kje za vraga je gumb?” je izdavil. Ni ga našel.…

Iskreno, spomnim se tistega dne, ko me je prvič prešinilo. Sedel sem v svojem najljubšem lokalu v Ljubljani, pil kavo in ravno plačal z Revolut kartico. Natakar je prikimal, ko je videl tisto značilno barvo kartice, in rekel: “Fina stvar, a ne? Samo upam, da si jo prijavil, ker FURS zadnje čase res teži.” Kava mi je skoraj ušla v napačen del grla. Prijavil? Komu? Zakaj? Saj je samo aplikacija, ne švicarski bančni račun s milijoni! Tako se je začela moja mala odisejada z birokracijo. In verjemite mi, če ste vpisali “kako prijaviti revolut na furs” v Google, ste verjetno…

Verjetno se je vsakemu izmed nas že zgodilo. Sediš na kavču, telefon v roki, in prebiraš komentarje. Nekdo napiše nekaj tako neumnega, tako osebnega ali pa preprosto tečnega, da ti zavre kri. V tistem trenutku impulzivnosti, ko adrenalin prevlada nad razumom, prst hitro najde tisto opcijo: Blokiraj. In kar naenkrat je tišina. Mir. Oseba je izginila iz tvojega digitalnega vesolja. Morda je šlo za bivšo punco, ki ni razumela, da je konec, za soseda, ki ima preveč časa in preveč mnenj o politiki, ali pa za prijatelja, s katerim sta se sporekla ob pivu in se je prepir preselil na…

Zjutraj se zbudite. Še preden vaše noge zadenejo hladna tla spalnice, je vaša roka že pod blazino. Išče tisti znani, hladni pravokotnik. Odklenete zaslon. Modra svetloba vam preplavi oči. In že ste tam. V svetu, kjer so vsi na dopustu, kjer imajo vsi popolne zajtrke in kjer se zdi, da nihče nima slabega dneva. Razen vas. Poznam ta občutek. Prekleto dobro ga poznam. V zadnjem času se vse več ljudi sprašuje, kako deaktivirati Instagram, in verjemite mi, niste edini, ki čuti to težo. Družbena omrežja so postala tihi kradljivci našega časa in duševnega miru. Včasih preprosto potrebujemo premor. Ne dokončnega…

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste ob treh zjutraj “googlali” svoje ime in naleteli na digitalno katastrofo? Govorim o tistem starem Facebook profilu iz srednje šole. Profilna slika je zamegljen selfie v ogledalu kopalnice, posnet z Nokio, statusi pa so polni drame in besedil pesmi, ki ste jih takrat “čutili” v dno duše. Mene je oblil hladen pot. Resno, srce mi je začelo razbijati. Najhuje pa je bilo tisto topo spoznanje: nimam gesla. Elektronski naslov, s katerim sem se prijavil? Ta ne obstaja že vsaj desetletje. Kako za vraga naj to sramoto odstranim s spleta, preden jo najde…

Glej, bodiva iskrena. Ura je polnoč, ne moreš spati in v glavi se ti vrti tisto vprašanje. Brskaš po svojem profilu, gledaš stare slike in te prešine: “Kdo to sploh še gleda?” Vsi smo že bili tam. Tista radovednost, pomešana z malo paranoje. Je to tvoja bivša, ki preverja, če si že našel novo? Je to šef, ki gleda, kaj si delal med bolniško? Ali pa morda tista punca iz fitnesa, ki ti nikoli ne odzdravi? Odprl si Google, vtipkal kako na Facebooku vidiš kdo gleda tvoj profil, in zdaj si tukaj. Ne bom ti prodajal pravljic. Kot nekdo, ki…

Priznajte, vsi smo že bili tam. Petek popoldne, vrsta v trgovini se vije do oddelka z mlečnimi izdelki, vi pa stojite pri blagajni. Za vami nekdo nestrpno vzdihuje, prodajalka vas gleda izpod čela, vi pa mrzlično brskate po tistem malem žepku kavbojk in iščete zadnja dva evra. Denarnica? Ostala je na sovoznikovem sedežu. Meni se je to zgodilo prejšnji teden v pekarni. Potil sem se, ljudje so me gledali, počutil sem se kot največji amater. Včasih bi to pomenilo, da pustim kruh tam in s sklonjeno glavo odidem. Tokrat pa sem samo potegnil telefon, pomežiknil prodajalki (ki je imela na…

Priznam, dolgo sem se upiral. Moji prijatelji so že leta “viseli” na telefonu, drsali gor in dol, se smejali nekim videom in slikali svojo hrano, preden so jo sploh poskusili. Meni se je zdelo vse skupaj … no, neumnost. Zakaj bi koga zanimalo, kaj sem jedel za zajtrk ali da sem šel na Šmarno goro? Potem pa sem popustil. Odprl sem račun. In takoj zatem sem se počutil kot največji amater. Nisem vedel, kaj je “Story”, kam grejo slike, ko jih objavim, in zakaj mi nihče ne sledi, razen dveh sumljivih profilov iz tujine. Če ste na tej točki tudi…

Še vedno me zmrazi, ko pomislim na svoj prvi račun za mobitel v srednji šoli. Pisalo se je leto 2005, v žepu sem imel Nokio, ki je lahko preživela padec s tretjega nadstropja, moja denarnica pa ni preživela mojega dopisovanja s punco. Vsak SMS je stal 20 tolarjev (ali nekaj podobnega, spomin rad blokira travme), in ker sva bila zaljubljena, sva jih poslala na stotine. Ko je prišel račun, je oče samo tiho položil papir na mizo. Niti kregal me ni. Tista tišina je bila hujša od vsakega dretja. Danes se to zdi kot pradavnina. Ko pošljem ženi sliko naše…

Naj vam slikam prizor, ki ga verjetno poznate do obisti. November je. Ljubljana. Tisti zoprn, droben dež, ki ti ne zmoči samo plašča, ampak nekako najde pot prav do kosti. Stojim na Kongresnem trgu, ura teče, jaz pa pred tisto kovinsko škatlo – parkomatom – preklinjam svojo usodo. V eni roki moker dežnik, ki se obrača v vetru, v drugi pa pest drobiža. Avtomat? Ta pa se je odločil, da mojih 50 centov ne mara. Trikrat jih vrže ven. Vrsta za mano vzdihuje. Čutim poglede na hrbtu. Takrat sem si rekel: “Dovolj.” Mora obstajati boljši način. In obstaja. Danes ne…

Se spomnite tistega čudnega občutka v želodcu, ko stojite v vrsti za blagajno v prepolni trgovini, ljudje za vami pa nervozno vzdihujejo? Prodajalka vam pove znesek, vi pa z roko sežete v žep in… nič. Denarnica je ostala doma na mizi. Ali pa tisti klasični petkov scenarij: pijača s kolegi, račun pride na mizo, natakar nima časa za ločeno računanje, vi pa imate samo kartico, medtem ko vsi ostali mečejo na kup zmečkane petake. Vedno sem bil jaz tisti, ki je rekel: “Bom jaz založil, mi boste pa vrnili.” In potem sem naslednji mesec igral računovodjo in težil ljudem za…

Ura je dve zjutraj. Oči me pečejo, kava je že zdavnaj hladna, jaz pa strmim v tisto zadnjo, prazno stran dokumenta, ki se mi dobesedno posmehuje. Poznano? Ko sem leta nazaj pisal svojo diplomsko nalogo, sem mislil, da bom računalnik vrgel skozi okno. Vsebina je bila super, lektoriranje urejeno, ampak tista bela praznina na koncu? Ni in ni hotela stran. Pritiskal sem Delete, tolkel po Backspace, a kazalec se je samo premikal gor in dol, stran pa je ostala. Takrat sem se naučil, da ima Word svojo voljo. Ne deluje tako kot papirni zvezek, kjer preprosto iztrgaš list. Word je…

Bodimo iskreni za trenutek. LinkedIn je čuden. Je edino socialno omrežje, kjer ljudje čestitajo drugim za “navdihujoč ponedeljek” in kjer vsak drugi profil trdi, da je “guru” nečesa. Leta sem se ga izogibal. Zdel se mi je kot digitalna verzija tistega zoprnega poslovnega kosila, kjer se vsi pretvarjajo, da uživajo. Moj profil? Bil je mesto duhov. Ime, priimek in tista siva silhueta namesto slike. Mislil sem, da je to dovolj. Če me kdo rabi, me bo že našel, kajne? Napaka. Velika napaka. Vse se je spremenilo nekega torka, ko sem sedel na kavi s kolegom Markom. Tip ni bil nikoli…

Ura je osem zvečer. Zunaj lije kot iz škafa, veter pa nosi tiste zoprne jesenske liste direktno v obraz vsakomur, ki si drzne stopiti na ulico. Stojim pred odprtim hladilnikom. Notri me pozdravi le osamljena lučka, napol prazna gorčica in jogurt, ki mu je rok potekel verjetno takrat, ko smo še plačevali s tolarji. Vsi poznamo ta trenutek. Želodec ne samo da kruli, ampak dejansko protestira. Kuhanje? Ni šans. Oblačenje in tek do trgovine? Raje bi pretekel maraton v pancerjih. In tako roka avtomatsko poseže po telefonu. Palec najde tisto znano modro ikono. Klik. Rešitev je na poti. Čez pol…

Bodimo iskreni. Če to berete, ste verjetno dosegli točko vrelišča. Tisto točko, ko se zmenek ob kavi spremeni v zasliševanje, ali pa ste se pravkar zalotili, da že petič v eni uri odpirate aplikacijo samo zato, da bi videli isti prazen nabiralnik sporočil. Vem, kako je. Bil sem tam. Spomnim se torkovega večera, ko sem sedel v svojem avtomobilu pred blokom, gledal v zaslon in se vprašal: “Je to res najboljši način, da porabim svoja dvajseta leta?” Odgovor je bil ne. In verjetno je tudi vaš odgovor enak. Tinder je postal kot tista stara, ponošena majica, ki je ne nosite…

Priznam. Ko dobim nov telefon, je prva misel, ki me prešine, rahlo utrujena: “Super, zdaj moram pa spet naložiti vse aplikacije…” Na vrhu tega seznama, takoj za službeno e-pošto, je vedno Viber. Zakaj? Ker brez njega praktično ne morem komunicirati s polovico družine in prijateljev. Če ste pravkar kupili novo napravo ali pa se prvič podajate v svet brezplačnih klicev in sporočil, ste na pravem mestu. Pokazal vam bom, kako namestiti Viber na vaš telefon in računalnik. Korak za korakom. Brez nepotrebne tehnične žargona. Skozi leta sem to naredil neštetokrat. Za sebe, za mamo, za tasta, celo za babico, ki…

Viber. Priznajte, ta mala vijolična ikona je verjetno nekje na vašem telefonu, ali pa na telefonu vaše mame, strica ali najboljšega prijatelja. V naši regiji je postal tako vsakdanji kot jutranja kava. Je sinonim za brezplačne klice, neskončne skupinske klepete (pozdravljeni, vsi starši iz 3.b!) in seveda, tiste nore nalepke, brez katerih pogovor ni popoln. A preden se potopite v ta svet, je tu prva ovira: aktivacija. Sliši se preprosto. Pa je res? Marsikdo me vpraša: “Poslušaj, namestil sem, pa ne gre. Kako aktivirati Viber, da bo končno delovalo?” Verjemite mi, to pot sem prehodil že tolikokrat, da bi jo…

Poznate tisti občutek? Stojite na vrhu hriba, razgled je fantastičen. Ali pa vam je otrok ravnokar poslal najbolj smešno fotografijo iz šole. Mogoče ste v trgovini in niste prepričani, kateri jogurt kupiti, zato bi radi poslali sliko vprašanja domov. Vzamete telefon. Posnamete. Priložite sporočilu. Pritisnete “pošlji”. In… nič. Gledate tisto malo vrteče se kolesce, ki vam počasi najeda živce. Ali pa, še huje, tisto rdeče opozorilo: “Pošiljanje ni uspelo.” Frustrirajoče, kajne? V dobi, ko nas bombardirajo z WhatsAppom, Messengerjem, Signalom in desetimi drugimi aplikacijami, smo pozabili na tisto osnovno tehnologijo, ki slike pošilja tudi brez vsega tega. MMS. Verjemite mi,…

Ah, tisti občutek. Vsi ga poznamo. Na YouTubu odkriješ popolno skladbo. Morda je redka priredba, ki je ni nikjer drugje. Morda posnetek v živo, od katerega dobiš kurjo polt. Ali pa samo komad, ki ga še ni na Spotifyju. In prva misel je: “To. Moram. Imeti. Na telefonu.” Jaz tudi. Še kako se spomnim, ko sem dobil svoj prvi pametni telefon. Bil sem popolnoma frustriran. Zakaj nisem mogel preprosto “shraniti” zvoka? Hotel sem samo poslušati glasbo na poti v službo, ne pa porabiti vseh svojih dragocenih mobilnih podatkov za predvajanje videa. Takrat se je začela moja osebna odisejada: kako prenesti…

Ah, WhatsApp. Verjetno ta članek berete na telefonu, kjer že imate nameščeno to zeleno ikono, kajne? Vsi ga imamo. Ampak, ali ste prepričani, da res veste, kako uporabljati WhatsApp v polni meri? Stavim, da obstaja vsaj en trik, za katerega boste rekli: “Vau, resno? Tega pa nisem vedel.” Tudi jaz sem bil tam. Dolgo sem mislil, da je to pač orodje za pošiljanje sporočil. Potem pa sem odkril svet skupinskih klicev, statusov, trikov s formatiranjem in – kar je najpomembneje – kako za vraga utišati tisto eno skupino, ki ob osmih zjutraj razpravlja o nogometu. Ta aplikacija je postala moja…

TikTok. Stavim, da ste že slišali za to ime, kajne? Občutek imam, da je dandanes povsod. Prijatelji ga omenjajo, posnetke vidite na poročilih in zdi se, da je ves svet, tako se zdi, zajela ta nova vročica kratkih video posnetkov. Morda ste, tako kot sem bil jaz še nedolgo nazaj, malce skeptični. “Pa saj to je samo za otroke, ki plešejo, ne?” sem se spraševal. No, povem vam. Bil sem v zmoti. Ko sem se končno odločil, da preverim, za kaj za vraga gre, sem odkril cel nov svet. Našel sem neverjetne kuharske nasvete (moj žar, iskreno, še nikoli ni…

Priznam. Ko sem pisal diplomsko nalogo, sem bil prepričan, da je najtežji del za mano. Raziskava in pisanje sta me izžela, a sem mislil, da je to to. Oh, kako sem se motil. Potem je prišlo na vrsto oblikovanje. In seveda, “kazalo vsebine”. Spomnim se noči, ki sem jih preživel ob mlačni kavi, ročno tipkal imena poglavij, nato pa s tipko za piko obsesivno poskušal poravnati številke strani na desni rob. Bilo je grozno. Vsakič, ko sem dodal en sam stavek v peto poglavje, se je vse premaknilo. Vse številke so bile napačne. Popolna nočna mora. Potem mi je kolega…

Spomnim se, ko sem prvič naložil Tinder. Kot bi bilo včeraj. Prijatelj mi je rekel: “Stari, to je samo igra.” Preprosto. Podrsneš desno, če ti je všeč, levo, če ti ni. Sliši se enostavno, kajne? Ja, seveda. Kako sem bil naiven. V nekaj dneh sem dojel, da Tinder ni preprosta igra. To je cela znanost. Kompleksen ekosistem, ki ga poganja en skrivnosten algoritem, poln tihih pravil in strategij, ki ti jih nihče ne pove na glas. In v središču vsega? Tisti mali, sladki naval dopamina, ko se na zaslonu izpiše: “It’s a Match!” Ali po domače: “Imata potrditev.” Toda kako…

Priznajmo si. Vsem se je že zgodilo. Stojite pred novo, sijočo napravo, ki bi vam olajšala življenje. Morda je to nov prenosnik za delo od doma. Morda tisti robotski sesalnik, o katerem sanjate že mesece. Ali pa – kot se je zgodilo meni – pralni stroj, ki se odloči dokončno upokojiti. Seveda sredi najbolj napornega tedna. Takrat je takojšen strošek lahko problem. Velik problem. In tukaj na sceno vstopi obročno plačevanje. V zadnjih letih je ena izmed najbolj prepoznavnih rešitev na našem trgu postala Leanpay. Ampak, kako deluje Leanpay? Morda ste opazili njihov moder gumb v spletni trgovini. Morda vam…

Torej, stojite pred svojo elegantno, sijočo indukcijsko ploščo Bosch. Pripravljeni ste skuhati mojstrovino. Ampak… nič. Popolnoma nič. Plošča morda piska, utripa s kakšnimi skrivnostnimi simboli ali pa se preprosto ne odziva na vaše dotike. Na zaslonu vidite majhen simbol ključa. Ali morda črko ‘L’. Zmrznete. Večerja bo zamudila, družina postaja lačna, vi pa čutite, kako vam narašča pritisk. Prvi instinkt? Panika. Drugi? Brezglavo pritiskanje vseh gumbov hkrati. Verjemite mi, točno vem, kako vam je. Bil sem tam. Ta občutek nemoči je neverjetno frustrirajoč. Ampak imam dobro novico. Vaša plošča skoraj zagotovo ni pokvarjena. Samo zaklenjena je. V tem izčrpnem vodiču…

Moj prvi avto? Stara Renault petka. Malo rje, ampak moja. Najbolj mi je v spominu ostal radio. Vožnja na morje je bila… no, zvočna avantura. Simfonija prasketanja, šumenja in večnega lova za frekvencami. Prevoziš hrib in tvoj najljubši komad izgine v ocean statike. Tak je bil pač radio. Realnost. Danes? Ista vožnja je tiha. Oziroma, kristalno jasna. Zakaj? DAB radio. Če ste kot jaz pred leti, si mislite: “DAB? Kaj je to? Koga briga, saj imam Spotify.” Razumem. Ampak verjemite mi, ko enkrat slišiš digitalni radio, je pot nazaj težka. Res težka. V tem vodiču ne bomo samo na hitro…

Ah, WiFi. Včasih dela brezhibno, včasih pa bi najraje vrgli ruter skozi okno. Vsi poznamo ta občutek. Končno se udobno namestite, morda na terasi ali v najljubšem naslanjaču, in… kaj se zgodi? Nič. Povezava? Polžja. Video? Se vrti tisti mali krog nesreče. Ali pa, še huje, sploh ni povezave. To so zloglasne “mrtve cone”, sovražnik vsakega modernega doma. Verjetno ste že slišali za rešitev: ojačevalec WiFi signala. Morda ga celo že imate, pa niste prepričani, da deluje, kot bi moral. Ampak hec je v tem: kako deluje ojačevalec WiFi signala? Je to neka vesoljska tehnologija ali samo škatlica, ki jo…

Priznajmo si. Vsi smo že bili v tej kaši. Sredi nujnega projekta, napete spletne bitke ali pa samo med tipkanjem sporočila. In potem? Katastrofa. Tipkovnica. Naš zvesti pomočnik, orodje, na katerega se zanašamo, preprosto odpove. Morda tiska napačne črke. Morda se tipka ‘Shift’ obnaša, kot da je ves čas pritisnjena. Ali pa, kar je najhuje, se sploh ne odziva. Prva misel? Panika. Druga? “Moram po novo?” Počakajte. Ustavite konje. V veliki večini primerov težava ni usodna. Pogosto je rešitev presenetljivo preprosta in popolnoma brezplačna: ponastavitev. Ampak, kako resetirati tipkovnico, ko pa nima očitnega rdečega gumba “RESET”? To vprašanje si vsak…

Klik. Potegnete. Nič. Še en močnejši poteg. Vrata sušilnega stroja so trdno zaprta, kot da bi jih nekdo zaklenil. In seveda, noter je tista srajca, ki jo nujno potrebujete jutri zjutraj. Panika. Frustracija. Vsem nam je poznano. A preden zgrabite za izvijač ali začnete panično iskati številko serviserja, globoko vdihnite. Res. Večino časa je rešitev smešno preprosta. Tukaj bom z vami delil vse trike, kako odkleniti sušilni stroj Gorenje, pa naj gre za prekleto otroško ključavnico ali kaj malce bolj trmastega. To se dogaja pogosteje, kot si mislite. Gorenje aparati so narejeni varno, kar pomeni, da imajo kup mehanizmov, ki…

Poletje. Končno. Sonce, dolgi dnevi, mrzla pijača na terasi. A kaj, ko se ta prijetna toplota preseli v naš dom in se spremeni v zatohlo, neznosno vročino. Spanje postane misija nemogoče, delo od doma pa preizkušnja potrpljenja. Takrat se mnogi od nas ozremo po rešitvi na kolesih: prenosni klimatski napravi. Postala je junak marsikatere mansarde in stanovanjskega bloka, kjer vgradnja klasične split sistema ni mogoča ali praktična. Ampak, ste se kdaj vprašali, kako deluje prenosna klima? Morda se zdi kot čarovnija. V en kot sobe postavimo škatlo, iz nje potegnemo debelo cev skozi okno in… Aleluja! Hladen zrak. A v…

Ah, ta občutek. Pristajamo. Ste na letalu, vsi okoli vas se že veselijo cilja, vi pa čutite, kako se v vaši glavi počasi, a vztrajno nabira pritisk. Kot bi vam nekdo v ušesa potisnil dva kosa vate. Vse je pridušeno. Nelagodje kmalu postane bolečina. Zoprno. Ali pa vožnja po gorski cesti. Vzpon še nekako gre, čutite le rahlo polnost. Potem pa spust v dolino… in pritisk narašča. Končno! Tisti mali, odrešilni “pok”, ki prinese takojšnje olajšanje. Vsi zvoki so spet jasni. Ampak, kaj pa, ko se ta “pok” preprosto noče zgoditi? Kako izenačiti pritisk v ušesih, ko se zdi, da…

Priznajmo si. Tisti obroč okoli trebuha. Trdovraten je. Spomnim se, kako sem pred leti stal pred ogledalom. Bil sem frustriran. Kljub trudu v telovadnici se tista “guma” preprosto ni hotela premakniti. Poskusil sem vse mogoče diete, ure in ure teka, a maščoba okoli trebuha je ostala. Mislil sem, da delam nekaj narobe, da mi je usojeno. Če se tudi vi počutite tako, niste sami. To je verjetno najbolj pogosto vprašanje v svetu fitnesa. Vsi želimo vedeti, kako izgubiti maščobo okoli trebuha. Dobra novica? Ni vam usojeno. Slaba novica? Ne obstaja čarobna tabletka, en sam trik ali ena sama vaja, ki…

Spomnim se tistega klica. Torkovo popoldne. Na zaslonu se izpiše številka moje zdravnice. “Samo rezultate vam sporočam,” je rekla s tistim mirnim, profesionalnim glasom. “Vse je v redu, le hemoglobin imate precej povišan. Bi se lahko oglasili?” “Povišan hemoglobin?” sem pomislil. Vedno sem mislil, da je nizek hemoglobin težava. Anemija. Utrujenost. Visok? Saj je to dobro, ne? Pomeni, da sem močan? Motil sem se. Ta telefonski klic je bil začetek moje poti. Poti razumevanja, kaj pomeni imeti “pregosto” kri in učenja, kako znižati hemoglobin. Bil je proces, poln zmede. Poln “googlanja” (ne počnite tega!) in na koncu, na srečo, olajšanja,…

Utrujeni? Brez navdiha? Se vam zdi, da je vaša “volja do življenja” na rezervi? Niste edini. Vsi se kdaj počutimo tako. Resnično. Pogosto za to krivimo stres, pomanjkanje časa ali pač “slab dan”. Toda kaj, če vam povem, da odgovor tiči globlje v naši biokemiji? Kaj, če je težava v majhni, a mogočni molekuli, imenovani dopamin? Dandanes vsi govorijo o dopaminu. Običajno v povezavi z odvisnostjo od družbenih omrežij ali tistim prijetnim občutkom, ko si privoščimo košček čokolade. Vendar je dopamin veliko več kot le “molekula užitka”. Je “molekula motivacije”. Je tisto, kar nas spravi iz postelje, da bi dosegli…

Torej. Stroj je obstal. Morda sredi cikla, morda se sploh noče zagnati. Gledate kup mokrega perila, ki se noče ožeti, na zaslonu pa morda utripa skrivnostna koda ali pa so lučke nenavadno prižgane. Ena prvih misli, ki vam pade na pamet, je: “Kako, za vraga, to stvar ponastavim?” Če imate model te priljubljene znamke, potem vas verjetno zanima natančno to: kako resetirati pralni stroj Beko. Frustrirajoče. Popolnoma vas razumem. Dobra novica je, da ponastavitev pogosto reši marsikatero manjšo programsko napako, ki je povzročila, da je vaš zvesti pomočnik “zmrznil”. Preden dvignete telefon in pokličete (verjetno dragega) serviserja, poskusimo z nekaj…

Zgodilo se je. Tisti grozen trenutek, ko je cikel pranja končan, vi pa s polno košaro za sušenje v roki ugotovite, da so vrata vašega zvestega pralnega stroja Gorenje trdno zapahnjena. Ne premaknejo se. Niti za milimeter. Oblije vas vročina. Poskusite še enkrat. Močneje. Nič. Dihajte. To se zgodi pogosteje, kot si mislite. Preden zgrabite za lomilko ali kličete servisno službo v popolni paniki, preberite ta vodič. Sam sem bil v vaši koži. Večkrat. Zato sem tukaj, da vam korak za korakom pokažem, kako odpreti vrata pralnega stroja Gorenje, ne da bi pri tem poškodovali stroj, svoja tla ali svojo…

Popolna družinska večerja. Smeh, dobra hrana, prijeten klepet. Počutim se kot prvak. Nato pa se zgodi. Iz kuhinje zaslišim tisti grozni, ponavljajoči se “pisk-pisk-pisk”. Ne. Prosim, ne. Vstopim v kuhinjo in pogledam sovražnika: pomivalni stroj Gorenje. Utripa kot novoletna jelka sredi julija in na dnu je lužica vode. Posoda od večerje pa seveda še čaka na pultu. Moja žena me pogleda s tistim pogledom, ki ga dobro poznam. “Boš uredil?” Če ste se kdaj znašli v tej situaciji, veste, o čem govorim. Tisti občutek nemoči, ko tehnologija, na katero se zanašate, preprosto reče “ne”. Preden pa zgrabite telefon in pokličete…

Ah, ta zvok. Ali bolje rečeno, tišina. Tista grozljiva tišina, ki nastopi, ko bi moral vaš pomivalni stroj Beko brneti, a namesto tega le stoji. Morda je program obtičal na pol poti. Morda pa se sploh noče zagnati. Zgodilo se mi je prejšnji torek. Poln stroj posode po družinskem kosilu in… nič. Popolna tišina. Prva misel je seveda panika. Je pokvarjen? Bo treba klicati serviserja? Koliko bo to stalo? Počakajte. Globoko vdihnite. V večini primerov vaš stroj ni “mrtev”. Samo “zmeden” je. Morda je prišlo do manjšega nihanja napetosti, morda ste prehitro odprli vrata, ali pa se je programski opremi…

Tisti trenutek. Vsi smo ga že doživeli. Pralni stroj zaključi svoj cikel, vi pa, polni pričakovanja po sveže opranem perilu, primete za kljuko. In… nič. Vrata se ne premaknejo. Sunete močneje. Še vedno nič. Popolna panika. Misli vam uhajajo: “Sem pokvaril stroj? So moja najljubša oblačila za vedno ujeta? Kako, za vraga, naj zdaj to odprem?” Če se trenutno nahajate v tej situaciji in mrzlično iščete rešitev, kako odkleniti pralni stroj Gorenje, ste na pravem mestu. Globoko vdihnite. Niste sami in rešitev je verjetno preprostejša, kot si mislite. Zdi se kot ena tistih majhnih življenjskih katastrof, še posebej, če se…

Priznam, še nekaj let nazaj sem bil precej glasen skeptik. Ko mi je prijatelj razlagal, da njegova nova škatla na vrtu “črpa toploto iz mrzlega zimskega zraka” in s tem ogreva celo hišo, sem si mislil svoje. Seveda. In jaz imam na vrtu osla, ki tiska denar. Moje položnice za kurilno olje pa so medtem vsako zimo dosegle nove, astronomske višave. Ampak veste kaj? Seme dvoma je bilo vseeno posejano. Začel sem raziskovati, brati, spraševati. Zanimalo me je, kako deluje toplotna črpalka in ali je res lahko tako učinkovita, kot pravijo. Izkazalo se je, da ne gre za magijo. Gre…

Spomnim se, kot bi bilo včeraj. Sreda popoldne. Utrujen pridem iz službe, odprem vhodna vrata in že na hodniku zavoham… vlago. Nekaj ni bilo prav. Stopim v kuhinjo in me skoraj zadane kap. Voda. Povsod. Parket je bil popolnoma premočen, voda je tekla izpod pomivalnega stroja in se nabirala v kotu. Izkazalo se je, da je počila dovodna cev. Panika, brisače, klici zavarovalnici in na koncu strošek menjave celotnega laminata v kuhinji in delu dnevne sobe. Takrat sem prvič slišal za “Aquastop”. In takrat sem si prisegel, da moj naslednji gospodinjski aparat brez te funkcije ne prestopi praga. Če ste…

Nedeljsko kosilo. Diši po celem stanovanju. Pripravljate se, da boste tisto popolno pečenko ali zlato zapečeno lazanjo vzeli iz pečice. Sežete po ročaju in… nič. Zataknjeno. Vrata so trdno zaprta, kot da bi varovala Fort Knox. Na zaslonu morda utripa majhen simbol ključa ali pa je popolnoma temen. Panika. Srčni utrip se pospeši. Misli vam divjajo: “Kaj zdaj? Je pokvarjena? Kako odkleniti pečico Gorenje, preden bo kosilo uničeno?” Verjemite mi, tam sem bil tudi sam. Globoko vdihnite. Niste sami in vaša pečica najverjetneje ni pokvarjena. Sodobne pečice Gorenje imajo več varnostnih funkcij, ki lahko zaklenejo vrata. V večini primerov je…

Se je vaša zvesta Gorenje pečica nenadoma odločila, da ne bo sodelovala? Morda se je zaslon ugasnil, gumbi se ne odzivajo ali pa preprosto noče segreti. Zdi se, kot da je tehnologija včasih proti nam. Preden pa v paniki zgrabite telefon in pokličete servis, obstaja velika verjetnost, da bo preprosta ponastavitev rešila vašo težavo. Ampak, kako resetirati pečico Gorenje na pravi način? To je vprašanje, ki si ga marsikdo zastavi, ko se znajde pred hladnim aparatom in z željo po topli večerji. Dobra novica je, da postopek običajno ni zapleten, vendar je ključnega pomena, da se ga lotite pravilno in…

Popolnoma razumem ta občutek. Stojite pred svojo elegantno, sijočo indukcijsko ploščo Gorenje, pripravljeni, da skuhate mojstrovino, pa se zgodi. Pritisnete gumb za vklop, izberete kuhališče, a… nič. Namesto prijetnega brnenja moči vas pozdravi majhen, trmast simbol ključavnice ali, še huje, zlovešča črka “L”. Plošča je zaklenjena. Panika. To je tisti trenutek, ko želite samo na hitro zavreti vodo za kavo, a plošča ne reagira na vaše dotike, ne glede na to, kako močno ali nežno pritiskate. Dobra novica? Niste sami. To se zgodi skoraj vsem lastnikom sodobnih kuhalnih plošč. Še boljša novica? Rešitev je običajno smešno preprosta. V večini primerov…

Ah, pomivalni stroj. Eden največjih junakov sodobne kuhinje. Tihi delavec, ki vsak večer požre našo umazano posodo in nam zjutraj vrne bleščeče čiste krožnike. Vendar pa se tudi junaki včasih utrudijo. In umažejo. Zelo umažejo. Ironično, kajne? Naprava, namenjena čiščenju, postane vir… no, precej neprijetnih vonjav. Če ste kdaj odprli vrata stroja in vas je namesto vonja po limoni pozdravil pridih zatohlega, veste, o čem govorim. Niste sami. Vprašanje, kako očistiti pomivalni stroj, je eno tistih, ki si ga zastavimo šele, ko je situacija že rahlo alarmantna. Dobra novica? Rešitev je preprosta, zahteva le malo vaše pozornosti. In verjemite mi,…

Ah, zobna proteza. Lahko je prava rešiteljica življenja, ki vam povrne nasmeh in samozavest. Toda z njo pride tudi nova odgovornost. In ena najbolj trdovratnih nadlog? Zobni kamen. Tista trda, rumenkasta ali rjava obloga, ki se zdi, da se je čez noč oprijela vaše nekoč bleščeče proteze. Ni le estetska težava; je tudi gojišče bakterij, ki lahko povzročijo slab zadah in dražijo vaša dlesni. Mnogi se sprašujejo, kako odstraniti zobni kamen iz proteze, ne da bi jo poškodovali. To ni nekaj, česar bi se morali sramovati. Zobni kamen na protezah je izjemno pogost. Spomnim se svojega očeta, ko je prvič…

Vsi smo že bili tam. Pripravljate se na pomemben sestanek ali zmenek, zgrabite svojo najljubšo, sveže oprano srajco, jo položite na likalno desko, in… katastrofa. Namesto čudovitega, močnega curka pare, vaš likalnik dobesedno izkašlja kup belih lusk in včasih celo umazano, rjavo vodo. Uničena srajca. Uničeno jutro. In glavni krivec? Trdovratni, zoprni vodni kamen. Ta nadloga je tihi ubijalec gospodinjskih aparatov in sovražnik številka ena za vsak parni likalnik. Če ste se kdaj jezno vprašali, kako očistiti likalnik vodnega kamna, in morda celo razmišljali, da bi ga vrgli skozi okno, vedite, da niste sami. Tudi sam sem bil tam. Dobra…

Mat kuhinje. Oh, kako so lepe. Ta globok, žameten videz, ki ne odbija svetlobe in daje prostoru tisti moderen, skoraj arhitekturni pridih. Tudi sam sem podlegel njihovemu šarmu. Moja temno siva mat kuhinja je bila ljubezen na prvi pogled. Potem pa se zgodi življenje. Prvi prstni odtis. Prvi madež maščobe ob štedilniku. Prva kapljica kave, ki je niste takoj opazili. In naenkrat ta elegantna površina vpije na vas. “Poglej me! Umazan sem!” Če ste tukaj, verjetno doživljate nekaj podobnega. Morda se sprašujete, ali je bila ta estetska odločitev vredna… no, tega. Dobra novica? Absolutno je bila. Slabša novica? Mat kuhinje…

Ah, puhovka. Tisti čudoviti, topli oblak, ki nas objame v mrzlih dneh. Je naš zvesti spremljevalec na jutranjih sprehodih, na smučišču ali samo na poti v službo. Potem pa se zgodi. Zadrga se zatakne ob mastno verigo kolesa. Polijete jo s kavo. Ali pa po dolgi zimi enostavno… no, ne diši več po planinskem zraku. Strah vas je. Priznajte. Gledate tisti madež in si mislite: “Kaj pa zdaj?” Misel na to, da bi svojo drago (in verjetno drago) puhovko vrgli v pralni stroj, je grozljiva. Vsi smo slišali zgodbe. Zgodbe o puhovkah, ki so iz stroja prišle kot plošča. Ploščate,…

Tisti vonj. Zatohel, vlažen, zemeljski vonj, ki se ga ne morete znebiti. Sprva ga morda samo slutite, ko vstopite v spalnico. Nato nekega dne odmaknete omaro ali posteljo od zunanje stene in jo zagledate. Črne, zelene ali sive pike, ki se širijo po kotu. Plesen. Spomnim se, kako sem pred leti v kotu za omaro v najini stari spalnici odkril tisti grozni črni madež. Vonj po zatohlem je bil tam že tedne, a sem ga nekako ignoriral. Krivil sem staro pohištvo, morda celo preprogo. Ko pa sem odmaknil omaro, ker mi je za njo padla nogavica… Bilo je grozno. Črno-zelena…

Dobrodošli v svetu, kjer je čisto resnično čisto. Ko sem prvič postal oče, je bila ena od mojih prvih “nalog” sterilizacija stekleničk. Priznam, sprva sem se počutil malce izgubljenega. Vsi ti deli, vsa ta para, vsa ta skrb. Ali delam prav? Je to sploh potrebno? Zdelo se je kot znanstveni projekt sredi noči. Z leti, in z veliko več izkušnjami, sem ugotovil, da postopek, kako sterilizirati steklenice, ni le nujno opravilo, ampak je pravzaprav precej preprosto, ko enkrat razumeš, zakaj to počneš. Ne glede na to, ali pripravljate stekleničke za novorojenčka ali pa kozarce za tisto popolno domačo marmelado, je…

Ah, tisti grozen trenutek. Pogledate navzdol in tam je. Črna, mastna, trdovratna lisa šmira na vaših najljubših kavbojkah ali, še huje, na novi svetli srajci. Občutek poraza je takojšen. Ne glede na to, ali ste se naslonili na sveže podmazana vrata, popravljali kolo ali zgolj menjali olje na avtomobilu, je rezultat enak: grd madež, za katerega se zdi, da bo ostal za vedno. Verjemite mi, bil sem tam. Večkrat. Ampak preden oblačilo vržete v kot za “delovna oblačila” ali, bog ne daj, v smeti, globoko vdihnite. Obstaja rešitev. Pravzaprav jih obstaja več. Iskanje, kako odstraniti šmir iz oblačil, je ena…

Voda. Povsod. To je ena tistih tihih nočnih mor, ki jih ima vsak lastnik stanovanja. V enem trenutku pričakujete, da boste iz bobna potegnili sveže oprana oblačila, v naslednjem pa z grozo strmite v rastočo lužo umazane, penaste vode, ki se širi po vaši kopalnici ali pralnici. Zamašen odtok pralnega stroja ni le nadloga; je recept za paniko. Srce vam začne biti hitreje, v glavi pa vam odmeva samo eno vprašanje: “Kako, za vraga, naj zdaj to popravim?” Dobra novica? Niste sami. To se zgodi pogosteje, kot si mislite. Še boljša novica? V mnogih primerih lahko težavo rešite sami, brez…

Ah, granatno jabolko. To rubinasto, bleščeče čudo narave, ki obljublja izbruh sladko-kislega okusa in kopico zdravstvenih koristi. Toda obstaja en “ampak”, kajne? Preden pridemo do tistih sočnih semen (tehnično imenovanih arils), nas čaka naloga, ki se zdi kot mešanica kirurškega posega in sodobne umetnosti. Govorim seveda o čiščenju. Če ste kdaj poskusili odpreti granatno jabolko brez načrta, verjetno poznate prizor: rdeči madeži po pultu, lepljivi prsti in sok na čisto novi srajci. Vendar ne obupajte. Obstaja lažji način. Pravzaprav obstaja več načinov. V tem vodniku vam bom pokazal, kako jesti granatno jabolko brez stresa in, kar je najpomembneje, brez kaosa.…

Tequila. Že sama beseda v mnogih vzbudi mešane občutke. Morda se spomnite divjih študentskih zabav, obraza, spačenega v grimasi po “shotu”, ali pa tistega jutra potem, ko ste prisegli, da se je ne boste nikoli več dotaknili. Priznam, tudi sam sem bil tam. Moja prva srečanja s tequilo so bila, milo rečeno, nepozabna na napačen način. A kaj, če vam povem, da smo jo ves ta čas pili popolnoma narobe? Kaj, če tequila ni le gorivo za zabavo, temveč kompleksna, odtenkov polna žgana pijača z bogato zgodovino, vredna počasnega okušanja, podobno kot dober viski ali konjak? Čas je, da podremo…

Če ste kdaj stali v trgovini pred polico z olji, vas je morda pritegnila tista elegantna, temna steklenička orehovega olja. Morda ste jo celo kupili, prinesli domov, odprli, povonjali tisti globok, oreščkast vonj… in jo nato postavili v omaro, ker niste bili povsem prepričani, kaj točno bi z njo počeli. Niste edini. Orehovo olje velja za eno izmed tistih “posebnih” sestavin, skorajda luksuznih, ki pa s seboj prinaša tudi kanček zastraševanja. Je drago. Je občutljivo. In večina nas ne ve, kako ga zares izkoristiti. Ampak resnica je, da je to tekoče zlato veliko več kot le drag okras v vaši…

Kapre. Tisti majhni, temno zeleni brstički, ki jih pogosto vidimo v kozarčkih na policah trgovin, ponavadi poleg oliv in vloženih gob. Marsikdo jih pogleda, morda celo kupi v prepričanju, da “tako mora biti” za nek recept, potem pa tisti napol porabljen kozarček obtiči na stranskem tiru v hladilniku. Postane večen. Poznam ta scenarij. A resnica je, da so kapre eno najbolj potentnih, koncentriranih in prefinjenih orožij okusa, kar jih lahko imate v svoji kulinarični zakladnici. Če veste, kako uporabiti kapre, seveda. In natanko to bomo danes razčlenili. Pozabite na strahospoštovanje. Kapre niso komplicirane. So le… koncentrirane. Ta članek je vaš…

Priznam, prvič, ko sem v supermarketu videl kiwano, sem se ustavil. Stal sem tam kot okamenel. Pod neonskimi lučmi je ležala ta… stvar. Bila je svetlo oranžna, ovalna in prekrita z ostrimi, skoraj grozečimi bodicami. Izgledala je kot nekaj iz znanstvenofantastičnega filma. Nekaj, kar bi morda našli na Marsu, ne pa v oddelku za sadje poleg jabolk. Moja radovednost je premagala mojo zmedo. Vzel sem ga v roke, bodice so me nepričakovano žgečkale po dlaneh. “Kaj sploh ješ na tem?” sem se vprašal. Kljub temu sem ga kupil. Doma je teden dni sedel na kuhinjskem pultu kot nekakšen eksotičen hišni…

Ah, bakalar. Že samo ime prikliče spomine. Zame je to vonj božičnega večera, značilen zvok, ki je prihajal iz kuhinje, in obljuba nečesa resnično posebnega. V Sloveniji, še posebej v primorskih krajih, priprava bakalarja ni le kuhanje; to je ritual, je tradicija, ki se prenaša iz roda v rod. A ključno vprašanje, ki si ga zastavi vsak gostitelj, je: kako postrežemo bakalar, da bo resnično zasijal v vsej svoji slavi? Priprava te cenjene ribe, najpogosteje norveškega polenovke (suhega bakalarja), je umetnost, ki zahteva čas, potrpežljivost in ljubezen. Ne gre za hitro kosilo med tednom. Gre za praznovanje. In čeprav se…

Ah, pesto. Ta živahen, smaragdno zelen kozarček dobrote, ki obljublja okus poletja, bazilike in česna. Večina ljudi ga kupi (ali naredi) z enim samim ciljem: testenine. In razumljivo je, zakaj! Pesto testenine so božanske. Ampa, če je to edini način, kako uporabiti pesto, potem, oprostite moji neposrednosti, delate veliko napako. Resnično veliko. Pesto ni samo preliv za testenine; je skrivno orožje v vaši kuhinji. Je marinada, namaz, pika na i v juhi in ojačevalec okusa za skoraj vsako zelenjavo. Ko sem se prvič resno začel ukvarjati s kuhanjem, sem mislil enako kot vsi ostali. Pesto = testenine. Konec. Potem pa…

Če ste kdaj razočarano gledali v lonec in si mislili: “Zakaj je ta omaka še vedno vodena?” potem niste sami. Vsi smo bili tam. Pripravite popolno osnovo, okusi so božanski, ampak tekstura… tekstura enostavno ni prava. Manjka ji tista bogata, svilnata gostota, ki loči dobro jed od izjemne. In prav tukaj na sceno stopi majhna, skromna škatlica, ki jo najdete v skoraj vsaki kuhinji: Gustin. Toda vedeti, kako uporabljati gustin, je umetnost in znanost hkrati. Mnogi se ga bojijo. Bojijo se grudic. Bojijo se tistega čudnega, gumijastega občutka. Priznam, tudi sam sem na začetku svoje kuharske poti naredil nekaj spektakularnih…

Tofu. Ali ga obožujete ali pa ste prepričani, da ima okus po mokri lepenki. Tretje možnosti skorajda ni. Priznam, dolgo časa sem bil trdno v taboru “lepenka”. Moj prvi poskus priprave tofuja pred leti je bil… recimo temu kulinarična katastrofa. Končal sem z nečim, kar je spominjalo na bledo, vodeno gobo, ki se je obupano oklepala okusa sojine omake, a ji ni uspelo. Bilo je grozno. Takrat sem sklenil, da je tofu prevara. Prevara za vegetarijance, ki so pozabili, kakšen je pravi okus hrane. Kako sem se motil. Resnica je, da sem bil jaz tisti, ki je delal napako. Pristopal…

Poglejte jo. Ta čuden, zelen, luskast sadež, ki sedi na polici vaše trgovine. Morda ste ga že večkrat prezrli. Morda pa ste ga celo prinesli domov, polni pričakovanj, in nato razočarano ugotovili, da je trd kot kamen ali pa se je spremenil v neugledno rjavo kašo. Priznam, zgodilo se je tudi meni. Spomnim se, ko sem prvič stal pred njo v majhni trgovinici v Španiji. Mislil sem, da je nekakšna eksotična artičoka ali morda rekvizit iz znanstvenofantastičnega filma. A resnica je, da je čerimoja (znana tudi kot Annona cherimola) eden najbolj podcenjenih in hkrati najbolj spektakularnih sadežev na svetu. Mark…

Ah, kranjska klobasa. Že samo ime prikliče vonj po dimu, spomine na veselice, družinska kosila in tisti popoln “snap”, ko jo ugrizneš. Je več kot le hrana; je del naše identitete. A okoli te ikone kroži večno vprašanje, ki je razdelilo že mnoge družine in zanetilo debate ob piknikih: kako dolgo se kuha kranjska klobasa? Vsi mislimo, da vemo. “Deset minut,” reče sosed. “Dokler ne priplava na vrh,” trdi teta. “Jaz jo kar na žar vržem,” se pohvali kolega. Priznam, tudi sam sem dolga leta živel v zmoti. Mislil sem, da je “kuhanje” pač metanje klobase v vrelo vodo. Potem…

Priznam. Moje prvo srečanje z glavo kitajskega zelja je bilo… kaotično. Pristopil sem k njemu z enako silo kot k navadni glavi trdega zelja. Rezultat? V nekaj sekundah sem imel po pultu in tleh nekaj, kar bi lahko opisal le kot blede zelene konfete. Bilo je povsod. Takrat sem spoznal, da čeprav je “zelje”, ta podolgovata, bledo zelena lepotica zahteva drugačen pristop. Ugotoviti, kako narezati kitajsko zelje, ni le tehnikalija; je ključ do sprostitve njegovega pravega potenciala, še posebej v solatah. Ste tudi vi kdaj stali pred to veliko glavo in se spraševali, kje sploh začeti? Niste edini. Dobra novica…

Vsi smo bili tam. Stojite nad štedilnikom, omaka diši božansko, a je… redka. Kot žalostna juha. Veste, da potrebuje “nekaj”, da jo poveže, da objame testenine ali krompir, namesto da bi se samo razlila po krožniku. Pred leti, ko sem pripravljal svojo prvo “pomembno” večerjo, se mi je zgodilo prav to. Pripravljal sem goveji ragu, ki naj bi bil zvezda večera. Po urah kuhanja je bil okus fantastičen, ampak tekstura? Vodena. V paniki sem se spomnil, da nimam moke. Popolnoma nobene. Tisti večer je bil na meji katastrofe, a me je prisilil, da sem odkril cel svet gostenja, ki nima…

Jesen je tu. Z njo pa prihaja tisti čudoviti, a včasih kar malce paničen občutek. Košare so polne. Garaža diši po sladkem. Sosed vam je čez ograjo pomolil še eno zabojček. Jabolka. Povsod so jabolka. In medtem ko je pogled na to bogastvo sprva navdušujoč, se hitro spremeni v vprašanje: kako porabiti jabolka, preden se vsa spremenijo v gnil kupček? Če se v tem opisu prepoznate, niste edini. Vsako leto se soočam z isto “težavo”. Drevesa na našem majhnem vrtu obrodijo več, kot bi si človek mislil. Ampak skozi leta sem se naučil, da presežek jabolk ni težava. Sploh ne.…

Pšenični zdrob. Že sama beseda v meni prebudi spomine na mrzla jutra, ko se je skozi stanovanje širil vonj po toplem mleku in nečem sladkem. To je ena tistih jedi, ki je hkrati neverjetno preprosta in presenetljivo zapletena. Skoraj vsak misli, da ve, kako ga skuhati. Ampak, ali res vemo? Glavno vprašanje, ki si ga vsi zastavljajo, pa naj bodo izkušeni kuharji ali popolni začetniki, je: kako dolgo se kuha pšenični zdrob, da doseže tisto popolno, kremasto teksturo brez grudic? Odgovor je morda krajši, kot si mislite, a pot do tja je polna majhnih skrivnosti. V tem članku ne bova…

Ah, tista znana dilema. Na pultu sedi ostanek kruha. Trd kot kamen, suh in na videz popolnoma neuporaben. Prvi instinkt? Verjetno ga boste vrgli v smeti ali, če imate srečo, racam. A kaj, ko vam povem, da v rokah držite osnovo za nekatere najboljše sladice, kar ste jih kdaj poskusili? Resno. Spomnim se, kako je moja babi vedno rekla, da je metanje kruha stran “greh”. In imela je prav. V naši hiši star kruh ni bil odpadek, ampil je bil priložnost. Mnogi me danes sprašujejo, kako porabiti star kruh za sladico, in moj odgovor je vedno enak: “Lažje in bolj…

Ah, stročji fižol. Zame je to okus poletja. Spomnim se, kako sem ga kot otrok trgal z babičinega vrta, tisti zadovoljivi “pok”, ko se je prelomil. In potem tisti vonj med kuhanjem… No, razen takrat, ko sem ga prvič poskusil skuhati sam. Recimo, da sem ustvaril nekaj, kar je bilo bolj podobno sivkasti, žalostni kaši kot pa živahni zeleni prilogi. Trajalo je. Dolgo je trajalo, da sem ugotovil, kje sem ga polomil. Danes je vprašanje “kako dolgo se kuha stročji fižol” eno tistih, na katerega ni enega samega odgovora. Je kot bi vprašali, kako dolg je kos vrvice. Odgovor je…

Vsi smo že bili tam. To je tisti trenutek, ko ste vložili uro truda v pripravo popolne večerje, jo poskusite tik preden jo postrežete, in vaš obraz se skremži. Grenkoba. Ne tista prijetna grenkoba temne čokolade ali močne kave. Govorim o tisti agresivni, neprijetni grenkobi, ki preplavi vse ostale okuse in vam sporoča, da je šlo nekaj hudo narobe. Morda je zažgan česen. Morda preveč rukole. Morda ste bili preveč radodarni z limonino lupinico in ste zajeli tudi belo sredico. Ne glede na vzrok, panika je resnična. Ampak, preden zadevo vržete v smeti in naročite pico, globoko vdihnite. Obstaja rešitev.…

Jesen je tu. Zrak postane hladen, listje šelesti pod nogami in z njim pride tisti nezgrešljivi vonj. Vonj po pečenem kostanju. Ta aroma je zame čista nostalgija. Takoj me odpelje nazaj v otroštvo, ko sem z dedkom brcal po listju in iskal tiste bleščeče rjave zaklade. A priti od gozdnih tal do popolnoma pečenega ali kuhanega kostanja je umetnost. In prav o tem, kako skuhati kostanj, bomo danes govorili. Ne gre samo za hrano. Gre za obred. Gre za tisti občutek, ko v rokah držiš vroč kostanj, si opečeš prste, a ti je vseeno, ker je nagrada tako sladka. Vendar…

Priznajmo si. Vsi smo bili tam. Stojite pred pečico, vonj po pečenem piščancu polni kuhinjo, pričakovanje raste. Vizualizirate tisti popoln, sočen grižljaj. Potem pa zarežete. In katastrofa. Suho. Pusto. Žagovina. Občutek razočaranja je resničen. Piščančji fileji, še posebej prsa, so ena najbolj pustih in občutljivih vrst mesa. Nimajo maščobe, ki bi jim oprostila napake. Nekaj minut preveč v pečici in “sočna večerja” postane “obvezno namakanje v omako”. Tudi sam sem vrgel stran (ali pa s težavo prežvečil) več suhih filejev, kot si upam priznati. Ampak kaj, če bi vam rekel, da obstaja skoraj nezmotljiv način, kako speči piščančji file, da…

Priznajmo si. Vsi smo že bili tam. Stojiš nad umivalnikom, v cedilu pa kepa lepljivih, razkuhanih testenin, ki bolj spominjajo na žalostno kašo kot na ponos italijanske kulinarike. Morda ste jih celo poskušali rešiti s hladno vodo, kar je, kot bomo kmalu ugotovili, ena večjih napak. Resnica je, da je kako skuhati makarone pravilno prava umetnost, a hkrati tudi znanost. Je veščina, ki loči amaterje od mojstrov. Sam sem preživel leta frustracij. Moji prvi poskusi so bili… recimo jim “poučni”. Od makaronov, ki so se trdno oprijeli dna lonca, do tistih, ki so se v omaki preprosto razpustili. Potreboval sem…

Ah, zgodi se tudi najboljšim. Vložili ste ure truda v popoln golaž, ljubeče pripravljali paradižnikovo omako po babičinem receptu ali pa ste se lotili eksotičnega karija. Poskusite. In… Uf. Obraz se vam namršči. Okus je oster, agresiven, skoraj pekoč od kisline. Vaša popolna jed je preprosto prekisla. Ne obupajte. To ni kulinarična smrtna obsodba. Verjemite mi, tam sem bil tudi sam. Večkrat. Ampak skozi leta poskusov in (precej) napak sem odkril, da je reševanje prekisle jedi umetnost. Je ples ravnotežja. Danes bom z vami delil vse, kar sem se naučil. Raziskali bomo, zakaj se to sploh zgodi in seveda, pokazal…

Priznam. Dolgo časa sem bil snob, kar se tiče morske hrane. Zrasel sem v prepričanju, da so edine školjke, vredne mojega časa (in olivnega olja), tiste, ki so še zjutraj plavale v morju. Zamrzovalnik? To je bilo zame bogokletje. Rezervirano za sladoled in nujne primere v obliki ribjih palčk za otroke. Potem pa se življenje zgodi. Urniki postanejo nori, sveža riba ni vedno na voljo, jaz pa sem si ob torkih zvečer še vedno želel tisti pristen okus morja. In tako sem, precej nejevoljno, prvič v nakupovalno košarico položil zavitek zamrznjenih klapavic. Moja pot do tega, kako pripraviti zamrznjene školjke,…

Spomnim se vonja. Bil je petek, pozno popoldne, in skozi priprta vrata kuhinje mojega starega ata je vel vonj, ki je bil tako domač, tako… slovenski. Vonj po pečenicah. A ne po kakršnihkoli pečenicah. Njegove so bile vedno rjave, polne, a nikoli razpočene. In ko si prerezal, se je iz njih usul sok, ne pa maščoba. Trajalo je leta, da sem dojel, da kako pripraviti pečenice ni vprašanje recepta, ampak tehnike. In potrpljenja. Vsi smo že bili tam. Kupiš čudovite, sveže pečenice pri lokalnem mesarju, jih vržeš v vročo ponev in… katastrofa. V trenutku se skrčijo, črevo poči, vsa tista…

Klik. Plača je na računu. Super. In potem… življenje. Položnice. Najemnina. Tisti “nujni” novi čevlji. In pet dni pred koncem meseca spet tisti znan občutek v trebuhu. Kam je šlo vse? Občutek, da samo premetavaš denar od enega nujnega stroška do drugega, je ubijajoč. Resno. Marsikdo od nas tiho verjame, da je varčevanje pač… nemogoče. Da je to za ljudi z boljšimi službami, večjimi plačami ali pač več sreče. Kaj pa, če vam povem, da je to laž? Kaj, če vam rečem, da iskanje odgovora na vprašanje “kako varčevati” nima toliko zveze z višino plače, kot ima s sistemom? In…

Ni se zgodilo čez noč. To je bilo tisto, kar je bilo najbolj zoprno. Sprva si rečeš, da je samo slaba svetloba v kopalnici. Potem si rečeš, da je pač “dan za slabe lase”. Sčasoma pa sem moral priznati. Stal sem pod tisto (pre)močno lučjo, se pogledal v ogledalo in… videl sem več lasišča. Preveč. Ne, ni bilo dramatično, da bi mi lasje kar leteli z glave. Bilo je bolj zahrbtno. Moji lasje so bili videti utrujeni. Tanka. Brez neke… volje. Kot moški o tem neradi govorimo. Ampak občutek ni dober. Verjetno ste tukaj, ker ste doživeli nekaj podobnega. Imam…

Živimo v svetu, ki je ves čas v peti prestavi. Telefoni brenčijo, kot da ni jutrišnjega dne. Seznami opravil rastejo hitreje kot plevel. Naši možgani pa delujejo s polno paro od alarma do izčrpanega padca v posteljo. Vam zveni znano? Tudi meni se je. Dolgo časa. Nenehno sem iskal nek gumb za premor, stikalo, s katerim bi vsaj za minuto utišal hrup v lastni glavi. In potem sem, precej skeptično, naletel na meditacijo. Če berete tole, verjetno tudi vi iščete ta gumb. Morda se sprašujete, kako meditirati, ne da bi imeli občutek, da vse delate narobe. Odgovor je presenetljivo preprost.…